Kot mi nikoli ne uspe potepinskega dnevnika pisati sproti, je tudi tokrat pirmanjkovalo časa. Vsaj nek pokazatelj o kvaliteti bivanja oz. življenja nekje drugje. Ker pa že ravno sedim v pisarni za računalnikom in služim za naslednjo najmenino (v Franciji sem namreč podlegla razprodajam), lahko napišem, da je Grenoble kljub občasnemu pritoževanju pustil res lep priokus (predvsem po noro dobrem siru, ki ga je zmanjkalo rabno včeraj).. Res dobra družba vredna časa se je seveda našla šele proti koncu (kot vedno), zopet ni manjkalo bizarnežev, vrnila bi pa se še zgolj zaradi okoliških hribov in realizacije ideje o plezanju (1. sem poleg plezalk spakirala še pas pa se je namen sfižil zaradi premnogih piknikov in predolgega rehabilitacijskega časa po njih).
Za lep zaključek tokratnega bivanja v Franciji pa sem preživela 3 dni še v prestolnici; v stanovanju prijazne cimre CS prijatelja izpred nekaj let sem dobila svojo sobo z udobno posteljo, ključe od stanovanja in zanimivo sogovornico s hecnimi prijatelji/cami. Po zares duhaUmorni TGV vožnji (prestrašen Indijec me je v res borni angleščini prosil, če lahko svoj sedež ob oknu zamenjam z njegovo posušeno ženo in malim detetom za prostor ob res tečni in stari Francozinji; otrokovemu dretju je občasno pritegnil še mali svetlolasi Francoz, ki se mi je ves čas smehljal) in tovorjenju 25kg po metroju sem opazovala sončni zahod ob Seni z mangovim sokom in Chico Buarqom.. Poezija.. Imaš občutek, da si v drugem času in prostoru, ne pa glasnemu in natrpanemu Parizu, kjer se vsem (razen zgubljenim turistom) nekam mudi.. Sledila večerja z gostiteljico ter dvema nadebudnima nemškima kavčsrfarkama (bojda se ne tuširata, za 14dni prtljage pa sta strpali v isto količino kot jaz za 1mesec). Končno sem videla Quai Branley (največji muzej neevropske umetnosti v Evropi, kjer so mi užitek kvarile le trume turistov), preskočila Orsay zaradi nekaj 100metrske kolone na 33stopinjah in začela svoj pohod po pariških ustanovah sodobne umetnosti. Končno sem videla tudi mošejo (nazanje nama z Nežo ni uspelo), vendar le od zunaj. Med blodenjem ob Seni sem naključno srečala soudeleženko izobraževanja iz Armenije-še 1 dokaz o majhnosti sveta in čudenju nad nenačrtovanimi srečanji.. Po 8h urah hoje sem se odločila za metro pot domov ter pijačo z Marie ter njeno pravniško prijateljico. Kasneje se nam je pridružil še prijatelj. Zanimiv trk dveh svetov (pariškega,židovskega,pravniškega, z jahanjem, koktejli in žuranja v klubih, kamor ne moreš brez petk) ter mojega. Prijatelj je želel nadaljevati noč v enem od klubov, jaz pa se kljub vztrajnemu prigovarjanju nisem odzvala povabilu in sem se odpravila z Marie na metro. Sreda se je začela pozno in zmedeno (vreme je nihalo), vendar se je ponovni obisk MEP-a (Evropske hiše fotografije) kakopak splačal. Bi mi bilo všeč, če bi imeli neko stalno zbirko vsaj pionirskih avtorjev, pa vseeno.. Pomanjkanje kave in energije sta botrovala res upokojenskemu vlačenju po Pompidouju, sem pa imela svojo siest s spancem v 5.nadstropju ob mali artistični fontanici.. Bilo je zanimivo, ker so se razposajeni obiskovalci sezuli ter hladili v vodi, trije možje v rdečih srajcah pa so jih pregnali ter nato nadzorovali situacijo še nadaljnje pol ure. Preveč sproščenosti v Franciji pač škodi. Sodobne umetnosti sem imela vrh glave, zato sem se odločila, da se odzovem povabilu na večerjo (zopet v izključno pravniški družbi), sem bila pa prijetno presenečena nad simpatičnostjo dotičnih Francozinj (do sedaj je še nisem zasledila).. Večer se je zaključil z norveško omleto (mmm). Glede leta in dostopa do letališč k sreči ni bilo komplikacij, je pa zopet sledil nek neprijeten občutek ob pristanku v Lj..
