Preskočila sem pobeg v Litvo (ter na poti ponovno odkrit Bergmo, kamor se najbž kmalu vračam), škoda pa bi se mi zdelo, da gre mimo nezabeleženo tudi pohajanje po Beogradu (na kar nakazuje sam naslov zapisa).
Torej, cilj izleta v Beograd: beg pred obveznostmi ter iskanje sproščenosti in umirjenosti s prijateljico, ki jo bo pot v februarju za vsaj eno leto zanesla še malo pod Afriko. Torej neke vrste nadomeščanje odsotnosti v preteklosti in prihodnosti. Izkoriščeno do polnosti...
¨La follie¨, ki nekako označuje najino prijateljstvo že od erazmusovskih dni dalje, se je začela že ne vlaku, ko sva si kupe delili z razposajenimi prismorskimi študenti, ki 20 litrske vinske zaloge niso želeli nositi po Beogradu. Ter gospodom s Hrvaške, ki dela v Novem Sadu, ki naju je vabil na Exit ter povedal, da je njegov sinko ¨visok, crni, plave oke¨, skratka njegova žena se razburja vsako jutro, ko iz sinove sobe vidi odhajati nov obraz, dekliški seveda. Izkazalo se je, da je Vale dobro izbrala hostel (3 black cats, ve kot priporočam): lociran v bivšem stanovanju, tako sta bili nekako združeni ideja o couchsrfingu in pa uporabi hostla. Nisva se mogli izogniti stereotipni dobrodošlici z glažem rakije, večerni sprehod po Beogradu pa je zamenjalo druženje z gosti hostla in pa lokalci. Zjutraj sva se odpravili do nekakega centra pravoslavne cerkve Srbije, bili sva namreč na misiji: italijanski Valijin prijatelj ima prijatelja popa v Beogradu, ki si je zaželel nekaj dobrega parmezana in klobasic. Po debati o politični situaciji na Balkanu in prisrčnih pozdravih naju je zaneslo na Kalemegdan. Odsotnost sonca ter pritiskajoč mraz sta v tej kombinaciji prazaprav učinkovala čarobno in prav nič moteče. Ker sva napak prebrali zemljevid, sva bili pimorani izpustiti Muzej sodobne umetnosti, nič več sreče pa nisva imeli z Narodnim: prenva namreč poteka že od leta 2003 in bo najbrž trajalo še vsaj 9 let, da bodo predmeti spet dobili svoje mesto, prostor pa nov sijaj. Sva si pa ogledali razstavo neke srbske slikarke iz 19.st. ter se dodobra nasmejali njenemu smislu za disproporce. Mraz naju je dokaj zgodaj prepričal v vnitev v hostel, kjer se je ponovila prejšnja noč, le, da se je tokrat končala nekaj ur kasneje. Ostali uporabniki hostla (tako zvani Honk kong club) so nas to jutr presenetili z umetno smrečico, liijami ter stoli iz nekega lokala ob poti. Prejšnjo noč so se namreč zbudili s celo verigo balonov v sobi, na jutro najinega odhoda pa so v hostel privlekli cipreso v loncu. Čeprav so se sprva zdeli le prebogati mamini sinkoti, ki so si za cilj zdali obresti vse restavracije, klube in čedna dekleta v Beogradu, so se izkazali za prav prijetne in simpatične (od maminih sinkotov ne odstopam). Drugi dan sva pešačili do Kuče cvijeća, ki se je zaprla le 5 minut po najinem prihodu. Zato sva se odpravili do Plečnikove cerkve. Se je splačalo. Pohod sva končali s Studentskim trgm, đamijo in obiskom knjigarne (ki ponavadi ne udie z itinererja). Tam sem našla 2 knjigi o umetnosti baroka in ar nouveau-ja, ki jih pri nas ni najti. V duhu pogovorov prejšnjega večera sem kupila še Reči Žana Pola Sartra, vendar me je branje na vlaku le uspavalo. Torej, spet druženje v hostlu do najinega jutranjega odhoda, ki pa je rezutiralo v strašno pomanjkanje energije z moje strani. Izvedeli smo za avstralski zakon (žal ni šala): spolno občevanje s hetereoseksualci je ilegalno do 16ga leta, s homoseksualci pa 18ga. Imeli smo tudi tematski večer trashy music, kasneje pa sva se v hostel vrnili še enkrat ,ker sem pozabila svoj novi USB. Vmes pa resne in neresne razprave, uživanje atmosfere v mestu ter čudenje nad prijaznostjo vseh ljudi z ulice. Vrnitev v Slovenijo se je nadaljevala v Bohinjski Bistrici, ker pa se mi ne da več pisat, se zapis tukaj ustavi.