Monday, 26 August 2013

Preden vtisi zbledijo in so trije meseci naokoli bom napisala vsaj nekaj o hitrem skoku na nizozemsko obalo, za ostala doživetja in preživetja je že prepozno.. 
Začelo se je kakopak s paniko pred odhodom v moji sobi, ko sem doma pozabila večino reči, ki naj bi jih prinesla.. Mislim, da mi je drugič v treh mesecih uspelo ujeti želeni vlak in ne čakati na naslednjega. Na postaji v Balenu me je čakalo prijetno presenečenje: osebni šofer v popolni opremi s posebnim napisom "Tjaši on board". Šele danes mi je potegnilo, da je bil to najbrž človekoljubni namig ostalim sočasnim uporabnikom nizozemskih cesta v primeru, da bi se opogumila sesti za volan (preveč živčna, da bi se ukvarjala še s šaljivim napisom sem vendarle odvozila 10 km po ravnici naslednji dan). Bi mi pa avtomatik prišel prav glede na moje spretnosti prestavljanja. Torej, če se vrnem na 1. dan odprave na nizozemsko obalo: najprej pakiranje, poslušanje nasvetov Kobejeve mame in naposled vrnitev zavoljo menjave obutve in naposled odhod. S postankom ob bližnjem kanalu s sanjsko hišo in okolico. Sanjarjenje je pač dovoljeno. In neprostovoljni zaostanek v prometnem zamašku. Ata Knez bi se pošteno razburjal, če bi videl nekulturno vrinjanje prefriganih Belgijcev. Navsezadnje sva prevozila mejo in dosegla manjše mestece na nizozemski obali okoli polnoči. V očitno lokalnem centru dogajanja za mlado in manj mlado sem nekemu mladeniču komajda dopovedala, da po 10h minutah po prečkanju "meje" še nimam izdelanega mnenja o njegovi državi in njenih prebivalcev (čeprav sem že prej dvakrat brzoma skočila čez mejo, tega mu nisem povedala, ker bi ga še bolj zmedlo). Po krajšem kolovratenju sva našla pristanišče ter se ugnezdila čez noč na podrtih sedežih obloženimi z blazinami in celo posteljno garnituro. Zjutraj naju je zbudil dež, res prikladno. Ravno na edini vikend v tromesečju, ki je bil namenjen obisku obale. Pa sva si vzela čas za lenarjenje in vlečenje po manjšem mestecu. Sobotni potrošniški utrip naju je zamotil do 16h, da sva zamudila edini muzej v Goesu sploh. Pa sva se odpravila spet na obalo s polnim avtom hrane in ujela nedeževnih 30 minut za kopanje v "oceanu" kot sem Severno morje poimenovala jaz. Isti dan sem videla 2 osebi v puhovki z mucko. Sva se pogrela z večerjo z gorilnika. Počila sva se poleg avtodomov, en primerek je bil opremljen s karto Evrope in slikami. Dež in mraz sta sčistila nebo in jutro je bilo začuda sončno, z vetrcem seveda. Vrhunec jutra je bila vsekakor glasna račja delegacija, ki je zahtevala hranjenje v zameno za nočitev na njihovem teritoriju. Zabavno je bilo to, da je ena od rac šepala, drugi dve pa sta se najbrž šlepali na usmiljenje, ki ga je prva budila v popotnikih s prtljažniki polnimi hrane. Spraševala sem se koliko kruha bi morale pojesti,da bi odnehale in prostovoljno odgagale nazaj. Časa za jutranje kopanje ni bilo, sva pa imela vsaj lep razgled na "ocean" med zajtrkom. Mudilo se je nama v Oudenaarde pod Gentom na festival z nastopajočim znancem, ker nama je uspelo priti na listo povabljencev. Se je splačalo. Je pa primanjkovalo alternativnega preživljanja časa na festivalskem prostoru poleg možnosti pitja piva in.. pitja piva. In tekmovanja za Coca Cola čepico. Po koncertu Bobbyevega sina Juliana sem padla v avto posteljo, ki se je zdela  pravzaprav vsako noč bolj udobna. Jutro je bilo lepo, vendar kljub močnemu soncu in svežini 7me ure pač nisem zmogla cenit. Sem bila pa v službi efektivna.

Tuesday, 4 June 2013

torek, 4.6.2013

Klopca v botaničnem vrtu, v senci, ker so bile osončene zasedene

Sedim na eni od številnih klopc v botaničnem vrtu blizu doma. Z osončene pozicije v mestnem parku me je pregnalo nadležno hvalisanje črnega mladca vključujoč razkošne detajlne opise njegovega spolnega življenja. Ko je presegel meje potrpežljivosti vseh uživačev v parku, ki smo ga lahko slišali in je neka Američanka glasno delila, kar smo ostali že tiho premišljevali zadnjo uro, je mladenič razložil, da je pravzaprav debatiral s travo.  Žal na vsem predobro slišni jakosti. Končno je dovolj toplo, da lahko posedam po travi in klopcah, prejšnje dni sem sonce bolj ali manj gledala skozi šipe, ker je bilo prevetrovno.
Danes sem "oddelala" drugi dan prakse v muzeju. Nihče namreč še ne ve točno, kaj naj bi počela ta teden. Naloge iz moje pogodbe je mogoče realizirati šele naslednji teden, ko se vrne vodja tehnične službe, Tom. V petek sem se dobila z mentorjem Ronaldom, ki je rekel, da me bo v ponedeljek zadolžila Linde, Linde pa me je včeraj spraševala kaj mi je naročil Ronald, ker ob ponedeljkih dela drugje. Danes se je Linde ukvarjala s hčerko v bolnici, Ronald pa je rekel naj delam, kar mi je naročila Linde. Torej sem že drugi dan brala članke, si vzela veliko časa za vsak opravek in poslušala opravičila z vseh strani, da se bo vse uredilo in definiralo naslednji teden, ko se vrne Tom. Urnik sem si praktično lahko določila sama. Sicer za prijaznost zaposlenih, (delovno) vzdušje in urejenost samega muzeja ne najdem dovolj presežnikov, vse se zdi pristno.  Med odmorom za kosilo je do mene prišel član tehnične ekipe, češ naj raje pridem k njim, da bo bolj zabavno kot če sama sedim na neke vrste polici (sem se želela pridružit veselo klepetajočem omizju pa so bili vsi stoli polni). Potem ko me je vprašal, če imamo v Sloveniji tudi sir, je načel temo o slovenskem paviljonu na letošnjem bienali. Prijeten dečko, ki vse kar zasluži kot fizični delavec na razstavah porabi za material za svoje kipe. Pa najbrž tudi za kako pivce.

Sem že v podstrešni sobici tik ob razdrapani cesti, ki jo bodo popravljali do konca leta-vsaj tako pravi ulična tabla. Po zvončkljajoči naznanitvi konca odpiralnega časa botaničnega vrta sem se odločila za prvi tek v novem okolju. Mesto me vedno znova fascinira z novimi parki, malimi pasažami, skritimi dvorišči in čarobnimi pročelji. In spoštovanjem za kolesarje predvsem.

Če naredim pregled dogodkov zadnjega tedna: včeraj sem začela s prakso, mrzel in zaspan dan. Nedelja je bila namenjena zgubljanju s kolesom s poudarkom na mestnih parkih. Odkrila sem, da živim lučaj stran od bivše béguinage-po slovensko najbrž neka vrsta opatije. Gre namreč za kompleks hiš in hišic ter seveda cerkve, ki je bil namenjen vdovam ali pa samskim neporočenim ženskam.. Naenkrat se znajdeš na ozkih ulicah, z opečnatimi zidovi vsepovsod, mostovi, ki prečijo kanal, malimi trgi ter parki-sanjsko! Nadaljevala sem z malce oddaljenim parkom na hribu z opatijo, pot do tja sem iskala dobro uro, čeprav sem nazadnje potrebovala 5 minut. Opatija je očitno v zasebni lasti, del zelo divjega parka pa je dostopen vsem. Posest si delijo tudi ovce in pavi. Skok v urbano okolje: kulturni center Stuk, ki se konec meseca žal zapira čez poletje gosti (gratis) filmski festival začenši jutri, v pripadajočem lokalu pa ob preigravanju jazz klasik v živo telo in duha poživi dnevna juha (zadnje čase nimam sreče pri izbiri nepekočih jedi). Vsakič, ko glasbenika končata komad, avdienca, viseča na računalnikih in srkajoča pivo ter juho, dobesedno vse spusti iz rok ter zaploska. 
Huh, to gre v razsežnosti francoskih turističnih vodnikov..
Soboto sem namenila spanju, potikanju po dveh nakupovalnih ulicah ter druženju z Marjano. Navsezadnje se nama je uspelo uskladiti ter se srečati v enem, oz. istem mestu. Leuvnu se po francosko namreč reče Louvain, zaradi jezikovnih vprašanj pa so po letu '68 na tukajšnji univerzi ukinili predavanja v francoščini ter uvedli le-ta v nizozemščini, oz. flamščini. Francosko univerzo so se odločili zgraditi 30 km stran, na valonski strani ter ji dodati še mesto (Louvain-la-neuve-novi Louvain). Torej, Marjana se mi je javila po fejsbuku in rekla, da živi relativno blizu Leuvna in da bo dopoldan v knjižnici. Bolj, ko sva natančno definirali kraj srečanja, manj sem upoštevala možnost, da morda živi v frankofonskem Leuvnu in ne tu. Njej pa se je zdelo čudno, ko sem ji rekla, da se dobiva pred gotsko mestno hišo ( novi Leuven ima 45 let). Dobili sva se navsezadnje v moji sobi ter ugotovili ,da nama manjka tračev.
Za petek, četrtek in sredo lahko rečem, da sem živela pristno vaško življenje (brez zgodnjega vstajanja ter rahlo izjemo srede, ko sva šla z Ronaldom- nešefom v Bruselj). Jan in Ronald sta se kokoši namreč znebila kak mesec nazaj. Razlog: nista pojedla dovolj jajc. Sicer pa je ja logično: če imaš rad jajca, imaš na vrtu lastne kokoši. Bolj me je fasciniral totem, ki ga je kot dekor za nek majski festival zrezbaril Ronald, hiša pa je unikatni primerek sanjskega domovanja in plod opremljanja zadnjih 7 let. Jan se je nekega dne potem, ko se je vrnil s potovanja po Avstraliji s kolesom vozil po četrti ter ugotovil, da denarja ne more več zapravljati za potepanja, zato bi si pač raje kupil dotično hišo. Za njegov primer bom rekla dobra naložba. Je bilo lepo srečat del stare garde, vendar nefestivalsko vzdušje ter polarne razmere niso privedle do nekega norega druženja. Me je pa Ronald zategnil do nizozemske meje, ker sem si želela reči, da sem tam že bila. Ustavila sva se tudi v prijetno urejeni opatiji z dobrim sirom in pivom. 
Obisk Bruslja razen skrajno zoprnega vremena, glasnega gosta za sosednjo mizo v lokalu, obiska bolgarskega kafeja, oz. obiska bara vsako uro ni bil noben presežek, ker sem obiskana muzeja že videla, vreme pa kot že omenjeno ni dopuščalo pretiranega raziskovanja. 
Torek je bil namenjen prvemu turističnemu ogledu centra, urejanju pogojev za življenje in druženju z Ronaldom. V ponedeljek sem prispela na letališče, kjer me je že čakal Ronald, seveda je letalo imelo zamudo. Anekdotični moment: ker sva na cilj dospela prezgodaj, sva se odločila za kratek sprehod s steklenico La Chouffe po soseski. Ko sva pozvonila na vrata bodočega domovanja, je bila steklenica še vedno v Ronaldovi roki, kar je izjemno pritegovalo pozornost mati moje stanodajalke. Sem se kasneje potrudila ter bila kar se da simpatična, vljudna in sploh primerna oseba, ki bi ji študentka medicina (ki jo mati opomni kaj more tisti dan še predelati) oddala sobo čez poletje. Tu je začetek zmedene zgodbe.
Voila!