Preden vtisi zbledijo in so trije meseci naokoli bom napisala vsaj nekaj o hitrem skoku na nizozemsko obalo, za ostala doživetja in preživetja je že prepozno.. 

Začelo se je kakopak s paniko pred odhodom v moji sobi, ko sem doma pozabila večino reči, ki naj bi jih prinesla.. Mislim, da mi je drugič v treh mesecih uspelo ujeti želeni vlak in ne čakati na naslednjega. Na postaji v Balenu me je čakalo prijetno presenečenje: osebni šofer v popolni opremi s posebnim napisom "Tjaši on board". Šele danes mi je potegnilo, da je bil to najbrž človekoljubni namig ostalim sočasnim uporabnikom nizozemskih cesta v primeru, da bi se opogumila sesti za volan (preveč živčna, da bi se ukvarjala še s šaljivim napisom sem vendarle odvozila 10 km po ravnici naslednji dan). Bi mi pa avtomatik prišel prav glede na moje spretnosti prestavljanja. Torej, če se vrnem na 1. dan odprave na nizozemsko obalo: najprej pakiranje, poslušanje nasvetov Kobejeve mame in naposled vrnitev zavoljo menjave obutve in naposled odhod. S postankom ob bližnjem kanalu s sanjsko hišo in okolico. Sanjarjenje je pač dovoljeno. In neprostovoljni zaostanek v prometnem zamašku. Ata Knez bi se pošteno razburjal, če bi videl nekulturno vrinjanje prefriganih Belgijcev. Navsezadnje sva prevozila mejo in dosegla manjše mestece na nizozemski obali okoli polnoči. V očitno lokalnem centru dogajanja za mlado in manj mlado sem nekemu mladeniču komajda dopovedala, da po 10h minutah po prečkanju "meje" še nimam izdelanega mnenja o njegovi državi in njenih prebivalcev (čeprav sem že prej dvakrat brzoma skočila čez mejo, tega mu nisem povedala, ker bi ga še bolj zmedlo). Po krajšem kolovratenju sva našla pristanišče ter se ugnezdila čez noč na podrtih sedežih obloženimi z blazinami in celo posteljno garnituro. Zjutraj naju je zbudil dež, res prikladno. Ravno na edini vikend v tromesečju, ki je bil namenjen obisku obale. Pa sva si vzela čas za lenarjenje in vlečenje po manjšem mestecu. Sobotni potrošniški utrip naju je zamotil do 16h, da sva zamudila edini muzej v Goesu sploh. Pa sva se odpravila spet na obalo s polnim avtom hrane in ujela nedeževnih 30 minut za kopanje v "oceanu" kot sem Severno morje poimenovala jaz. Isti dan sem videla 2 osebi v puhovki z mucko. Sva se pogrela z večerjo z gorilnika. Počila sva se poleg avtodomov, en primerek je bil opremljen s karto Evrope in slikami. Dež in mraz sta sčistila nebo in jutro je bilo začuda sončno, z vetrcem seveda. Vrhunec jutra je bila vsekakor glasna račja delegacija, ki je zahtevala hranjenje v zameno za nočitev na njihovem teritoriju. Zabavno je bilo to, da je ena od rac šepala, drugi dve pa sta se najbrž šlepali na usmiljenje, ki ga je prva budila v popotnikih s prtljažniki polnimi hrane. Spraševala sem se koliko kruha bi morale pojesti,da bi odnehale in prostovoljno odgagale nazaj. Časa za jutranje kopanje ni bilo, sva pa imela vsaj lep razgled na "ocean" med zajtrkom. Mudilo se je nama v Oudenaarde pod Gentom na festival z nastopajočim znancem, ker nama je uspelo priti na listo povabljencev. Se je splačalo. Je pa primanjkovalo alternativnega preživljanja časa na festivalskem prostoru poleg možnosti pitja piva in.. pitja piva. In tekmovanja za Coca Cola čepico. Po koncertu Bobbyevega sina Juliana sem padla v avto posteljo, ki se je zdela  pravzaprav vsako noč bolj udobna. Jutro je bilo lepo, vendar kljub močnemu soncu in svežini 7me ure pač nisem zmogla cenit. Sem bila pa v službi efektivna.