Vive..

Et bien, on est a nouveau la! Znova v Grneoblu, znova v Franciji.. Kar vključuje male bizarnosti, nad katerimi se neprestano pritožuješ, pa jih vseeno sprejmeš in ponotranjiš.. Pač se vživiš v tarnanje nad nepomembnimi malenkostmi kot so vročina in predolga predavanja in dejstvo, da na straniščih ni školjk, ker naj bi jih študentje odnesli.. Še vedno se ti zdi nerazumljivo, zakaj bi na glavnem pariškem letališču vsaj 1 uro čakal na karto za RER, če pa imajo avtomate, kjer ne sprejemajo bankovcev in kartic oz. je tvoja očitno presegla limit in trenutno ne zmore tistih 8€ do ene od železniških.. In seveda edini avtomat za menjanje papirja v kovino na tem gigantskem letališču pač ne dela.. No, ko ti končno uspe priti do mesta, kjer naj bi bolj ali manj preživel prihodnji mesec, te čaka presenečenje: tebe in ostalih članov(ic) odprave ni na seznamu v tistem študentskem domu, kjer naj bi bil nastanjen (s tem, da imaš na izbiro 2 cenovni različici študenca in seveda tudi udobja, vendar navsezadnje organizatorji zate izberejo dražjo).. po 3h urah vzdihovanja, buljenja v papirje in podpise ter klicarjenja (kar naenkrat ugotoviš,da je ura že 1 zjutraj) pa se končno najde človek (po slovensko Vinko), ki uspe nekako vse postaviti na svoje mesto.. In se lahko zgrudiš v posteljo brez povštra in uporabiš wc brez školjke (iz že navedenega razloga)..

V nadaljevanju ugotoviš, da si na izobraževanju pravzaprav s profesorji francoščine, ki bi lahko poučevali tebe ter si zaradi let, spola in količine le tega kvalificiran v skupino "les petites mignonnes slovenes".. Seveda vmes pride še do nekaj birokratskih komplikacij in variacij, vendar te osreči vsaj najem kolesa in nek občutek svobode na le-tem..

Če zreduciram nekaj zadnjih dni na večere kratkometražnih filmov v centru pod zvezdami, inter festival gledališča mladih (ali nekaj takega), trud glede pridobivanja novih poznanstev (predvsem nasprotnega spola in publike pod 50 let), včasih utrujajočih predavanj tudi, ko je zunaj 33stopinj, kopanje v jezeru in gondola vzpon na vznožje Mont Blanca ter še sto petsto drobnih pripetij in bedastoč, lahko preidem na današnje praznično slavje, ki je bilo (zame) slavnostno predvsem v smislu "lahko spiš dokler hočeš, ne da te daje slaba vest zaradi odsotnosti na predavanjih" ter patetično parado, ki vključuje razkazovanje vseh možnih uniform, tankov ter gasilskih vozil, za češnjo na vrhu torte pa še polurno metanje denarja v zrak a.k.a ognjemet, ki ima svoj čar, če odmisliš kake posledice ima na okolje, pse in davkoplačevalski denar..

Pa odpreš hladilnik, poješ nekaj kozjega sira in si rečeš "Vive la France", ha ha..