Če se že kdaj ponesreči poročim, bo to na Češkem..

Ne, to še ne spada pod novo poglavje zgodb, je pa sledeči tekst po vsebini to vsekakor; osebe in dogodki nespremenjeni in olepšani.

Sredi avgusta smo namreč v mini in precej okrnjeni Erazmus zasedbi prisostvovali Marketini poroki. Zbrali smo se večer poprej na glavni železniški v Pragi, se poobjemali, polupčkali in zasedali v Lucijinem stanovanju. Kot vedno, nas je pestila neodločnost, dokler niso zaprli vseh gostiln v bližini. Martin je poskrbel zase ter se pred vhodom v blok pojavil z vrčkom piva iz sosednjega bara (kozarec so mu zaupali, češ, da ga bo vrnil). Sicer pa to vsekakor zanj ni bilo edino pivce ta dan (niti zadnje). Odkolovratili smo proti centru, se zabavali na mostu, ki to ni in  se sloči (?) visoko nad stanovanjskimi hišami, katerih prebivalce dokaj pogosto preseneti kak človek, ki je padel z neba (tudi kadar ne gre za filmski kader). Bolje rečeno, mosta. Most so ravno zaradi precej pogostih samomorilskih skokov zaščitili z ograjo. Bojda je število skokov upadlo. Torej, stari znanec in poznavalec pivskih lokacij Martin nas je odvedel v prijeten lokal, kjer smo se vsi spravili na hermelina (češka različica camemberta) v olju in kakopak-pivo. Zaradi potovanja in hranjenja moči za naslednji dan in predvsem noč, smo se odpravili spat že ob 1h. Po stari dobri navadi prijateljic s Češke, smo se najprej poukvarjali s kombinatoriko oz. z možnostmi kje bi kdo s kom spal (bili smo štirje; 1 fant in 3 punce). Tako sem si v končni fazi delila sobo s svojim dvojčkom (interna erazmusovska šala), ki pa je po kavalirsko zavzel večjo posteljo (ki je iz solidarnosti do mene vso noč škripala). 

Torej, zvrstitvi v kopalnici so sledile mrzlične priprave: likanje Marcotove srajce in suknjiča, izbira najlonk za Vale in česanje mojih las (projekt propadel že v začetku). Lucie se je namreč ob petih zjutraj odkradla na neko drugo poroko v svoje rodno mestece nekam na sever. Časa za lepšanje in kičenje smo imeli več kot dovolj, ker je prevoznik Martin seveda zamujal. Na parkirišču sredi Marketinega mesteca 20 km iz Prage smo pobrali še ostale stare prijatelje ter se dodobra načudili drug drugemu v oblekah, kravatah in z make-upom. Na vrtu veledogodka je bilo seveda potrebno spiti pivce za živce, čeprav smo bili le svatje in je bila ura nekaj pred poldnevom. Obred je bil precej humoren (sklepajoč po smehu čeških svatov; italijanska prijatelja sta računala na moje razumevanje bratskega slovanskega jezika, vendar sta se uštela, ker sem rahlo iz vaje) ter neutrujajoč. Dež je zdržal do konca poroke, potem so zavore popustile. Pražno napravljeni smo opravili svoje nakupe v Tescu, kar je zabavalo predvsem mene. Tam sem kupila darilno Becherovko za prijatelje ter moje najljubše pivo za družino (mati je bila ob prvem obisku Češke razočarana, da sem na pokušino prinesla le enega za vso družino), vendar je darilna Tesco vrečka ostala v Martinovem prtljažniku 20km od našega prenočišča ter izhodišča za povratek. Obiskali smo še Kristyninega bolnega psa (piko), mamo ter hišo ter se zasidrali na vikendu Martinove družine na nekem gričevju nedaleč stran od Prage. Tam smo tudi piknikirali ter se vrnili na prizorišče poroke. Začelo se je z ekstra močno slivovico kot dobrodošlico ter v tem slogu tudi nadaljevalo. Kristyna nam je zaupala, da se ga vedno napije le v naši družbi. Nevestina mama je suvereno vodila pogovor z Marcotom in Vale v italijanščini (bilo je samoumevno, da jih razumem). Kasneje je gospa v res dobri formi po plesišču vrtela moža, pela, kasneje se je vrtela sama in še kasneje se je pridružila Erazmus skupinici. K sreči je češka kuhinja dovolj nasičena z maščobo, da smo lahko vsaj delno kljubovali vsem tekočinam, vendar naposled vseeno rahlo podlegli. Bilo je zabavno kot že dolgo ne, sploh, ko smo z Vale in Lucie kot največje fanice čeških šlagerjev ves čas delale družbo muzikontarjem na plesišču. Tudi utrujena nevesta je prišla v nam dobro znano formo (kljub svoji nekaj in 50im kilam spije mnogo več kot kak slovenski dečko), mi pa smo se zavoljo odvisnosti od javnega prevoza in mojega vlaka 7.16 naslednje jutro na žalost (ali pa k sreči) odpravili okoli polnoči.

Zjutraj me je Lucie, znana po svoji izjemni požrtvovalnosti in nesebičnosti pospremila na postajo, čeprav ves vikend ni spala več kot 5ur, jaz pa sem preživela prečudovit sončen dan na vlakih ter na enem od njih pozabila svoj najljubši šal...

Ugotovitev vikenda: če se z Vale že poročiva, to storiva druga z drugo in to na Češkem. Vsekakor nama bo pela gospa Marketina mama. 

Douce France

Kot mi nikoli ne uspe potepinskega dnevnika pisati sproti, je tudi tokrat pirmanjkovalo časa. Vsaj nek pokazatelj o kvaliteti bivanja oz. življenja nekje drugje. Ker pa že ravno sedim v pisarni za računalnikom in služim za naslednjo najmenino (v Franciji sem namreč podlegla razprodajam), lahko napišem, da je Grenoble kljub občasnemu pritoževanju pustil res lep priokus (predvsem po noro dobrem siru, ki ga je zmanjkalo rabno včeraj).. Res dobra družba vredna časa se je seveda našla šele proti koncu (kot vedno), zopet ni manjkalo bizarnežev, vrnila bi pa se še zgolj zaradi okoliških hribov in realizacije ideje o plezanju (1. sem poleg plezalk spakirala še pas pa se je namen sfižil zaradi premnogih piknikov in predolgega rehabilitacijskega časa po njih).

Za lep zaključek tokratnega bivanja v Franciji pa sem preživela 3 dni še v prestolnici; v stanovanju prijazne cimre CS prijatelja izpred nekaj let sem dobila svojo sobo z udobno posteljo, ključe od stanovanja in zanimivo sogovornico s hecnimi prijatelji/cami. Po zares duhaUmorni TGV vožnji (prestrašen Indijec me je v res borni angleščini prosil, če lahko svoj sedež ob oknu zamenjam z njegovo posušeno ženo in malim detetom za prostor ob res tečni in stari Francozinji; otrokovemu dretju je občasno pritegnil še mali svetlolasi Francoz, ki se mi je ves čas smehljal) in tovorjenju 25kg po metroju sem opazovala sončni zahod ob Seni z mangovim sokom in Chico Buarqom.. Poezija.. Imaš občutek, da si v drugem času in prostoru, ne pa glasnemu in natrpanemu Parizu, kjer se vsem (razen zgubljenim turistom) nekam mudi.. Sledila večerja z gostiteljico ter dvema nadebudnima nemškima kavčsrfarkama (bojda se ne tuširata, za 14dni prtljage pa sta strpali v isto količino kot jaz za 1mesec). Končno sem videla Quai Branley (največji muzej neevropske umetnosti v Evropi, kjer so mi užitek kvarile le trume turistov), preskočila Orsay zaradi nekaj 100metrske kolone na 33stopinjah in začela svoj pohod po pariških ustanovah sodobne umetnosti. Končno sem videla tudi mošejo (nazanje nama z Nežo ni uspelo), vendar le od zunaj. Med blodenjem ob Seni sem naključno srečala soudeleženko izobraževanja iz Armenije-še 1 dokaz o majhnosti sveta in čudenju nad nenačrtovanimi srečanji.. Po 8h urah hoje sem se odločila za metro pot domov ter pijačo z Marie ter njeno pravniško prijateljico. Kasneje se nam je pridružil še prijatelj. Zanimiv trk dveh svetov (pariškega,židovskega,pravniškega, z jahanjem, koktejli in žuranja v klubih, kamor ne moreš brez petk) ter mojega. Prijatelj je želel nadaljevati noč v enem od klubov, jaz pa se kljub vztrajnemu prigovarjanju nisem odzvala povabilu in sem se odpravila z Marie na metro. Sreda se je začela pozno in zmedeno (vreme je nihalo), vendar se je ponovni obisk MEP-a (Evropske hiše fotografije) kakopak splačal. Bi mi bilo všeč, če bi imeli neko stalno zbirko vsaj pionirskih avtorjev, pa vseeno.. Pomanjkanje kave in energije sta botrovala res upokojenskemu vlačenju po Pompidouju, sem pa imela svojo siest s spancem v 5.nadstropju ob mali artistični fontanici.. Bilo je zanimivo, ker so se razposajeni obiskovalci sezuli ter hladili v vodi, trije možje v rdečih srajcah pa so jih pregnali ter nato nadzorovali situacijo še nadaljnje pol ure. Preveč sproščenosti v Franciji pač škodi. Sodobne umetnosti sem imela vrh glave, zato sem se odločila, da se odzovem povabilu na večerjo (zopet v izključno pravniški družbi), sem bila pa prijetno presenečena nad simpatičnostjo dotičnih Francozinj (do sedaj je še nisem zasledila).. Večer se je zaključil z norveško omleto (mmm). Glede leta in dostopa do letališč k sreči ni bilo komplikacij, je pa zopet sledil nek neprijeten občutek ob pristanku v Lj..

Vive..

Et bien, on est a nouveau la! Znova v Grneoblu, znova v Franciji.. Kar vključuje male bizarnosti, nad katerimi se neprestano pritožuješ, pa jih vseeno sprejmeš in ponotranjiš.. Pač se vživiš v tarnanje nad nepomembnimi malenkostmi kot so vročina in predolga predavanja in dejstvo, da na straniščih ni školjk, ker naj bi jih študentje odnesli.. Še vedno se ti zdi nerazumljivo, zakaj bi na glavnem pariškem letališču vsaj 1 uro čakal na karto za RER, če pa imajo avtomate, kjer ne sprejemajo bankovcev in kartic oz. je tvoja očitno presegla limit in trenutno ne zmore tistih 8€ do ene od železniških.. In seveda edini avtomat za menjanje papirja v kovino na tem gigantskem letališču pač ne dela.. No, ko ti končno uspe priti do mesta, kjer naj bi bolj ali manj preživel prihodnji mesec, te čaka presenečenje: tebe in ostalih članov(ic) odprave ni na seznamu v tistem študentskem domu, kjer naj bi bil nastanjen (s tem, da imaš na izbiro 2 cenovni različici študenca in seveda tudi udobja, vendar navsezadnje organizatorji zate izberejo dražjo).. po 3h urah vzdihovanja, buljenja v papirje in podpise ter klicarjenja (kar naenkrat ugotoviš,da je ura že 1 zjutraj) pa se končno najde človek (po slovensko Vinko), ki uspe nekako vse postaviti na svoje mesto.. In se lahko zgrudiš v posteljo brez povštra in uporabiš wc brez školjke (iz že navedenega razloga)..

V nadaljevanju ugotoviš, da si na izobraževanju pravzaprav s profesorji francoščine, ki bi lahko poučevali tebe ter si zaradi let, spola in količine le tega kvalificiran v skupino "les petites mignonnes slovenes".. Seveda vmes pride še do nekaj birokratskih komplikacij in variacij, vendar te osreči vsaj najem kolesa in nek občutek svobode na le-tem..

Če zreduciram nekaj zadnjih dni na večere kratkometražnih filmov v centru pod zvezdami, inter festival gledališča mladih (ali nekaj takega), trud glede pridobivanja novih poznanstev (predvsem nasprotnega spola in publike pod 50 let), včasih utrujajočih predavanj tudi, ko je zunaj 33stopinj, kopanje v jezeru in gondola vzpon na vznožje Mont Blanca ter še sto petsto drobnih pripetij in bedastoč, lahko preidem na današnje praznično slavje, ki je bilo (zame) slavnostno predvsem v smislu "lahko spiš dokler hočeš, ne da te daje slaba vest zaradi odsotnosti na predavanjih" ter patetično parado, ki vključuje razkazovanje vseh možnih uniform, tankov ter gasilskih vozil, za češnjo na vrhu torte pa še polurno metanje denarja v zrak a.k.a ognjemet, ki ima svoj čar, če odmisliš kake posledice ima na okolje, pse in davkoplačevalski denar..

Pa odpreš hladilnik, poješ nekaj kozjega sira in si rečeš "Vive la France", ha ha..

Lep sončen dan

napoveduje odvečno uporabo šala in kape ter nekaj pomladnega, jaz pa ležim v postelji, obračam hrbet soncu in modremu nebu ter se veselim, da sem sama v stanovanju. K sreči je glasna prijateljica moje cimre, ki je na ves glas oznanjala "Donss sm ko kókoš, stari moj" (se bojim, da tudi sicer) ravnokar zapustila hodnik in lahko uživam v tišini, če že ne soncu, svežemu zraku in gozdu. Slednjega mi res primanjkuje in še ko se med vikendom končno pokaže možnost za kak hiter skok vsaj do bajerja ali Rožnika, dobim vročino, glavobol in pošastno slabost.
Smo pa včeraj s skavti (NOPP-jem) izkoristili jasnino noči, mesečino ter dejstvo, da na Šmarno goro/ Grmado v petek ne roma toliko ljudi kot pri belem dnevu ali pa za vikend.P resenetila sta nas tudi 2 kolesarja, ki sta kolovratila po brezpotju tik pod vrhom s kolesi na ramah. Sem ugotovila, da bi lahko kaj takega (zaenkrat še brez kolesa)prakticirala večkrat; večeri so bolj prosti kot dnevi, je pa tudi res, da luna ni sonce.
Sicer pa sem v četrtek in del petkovega jutra prisostvovala na koncertu razposajene kanadske skupine (New Riot), ki na pol prazne Gale hale ni navduševala le z noro poskočno muziko, ampak tudi samim izgledom nekaj članov banda; kar je bilo še posebej v veselje moji mladoletni sestri ter njenim prijateljicam. Razveselilo me je dejstvo, da je bil sam tip večera (nadaljevanje v prenagnetenem Orto baru) všeč tudi prijateljici, ki na take kraje in dogodke običajno ne zahaja.
Sicer pa mi ostaja dober mesec do Maroka, štirje izpiti, seminar, kolokvij in obilica nedorečenosti. Živeli januar!

Pour mes BizarrErasmus

Alors, je dirai pas "bonne année"; du bonheur, de la santé, de l'amour ect., mais plutôt UN GRAND MERCI `a tout le monde pour l'année passée, dont j'oublierai jamais. Je crois que c'est pas necesaire de préciser pourquoi je vous rémercie, mais les derniers fois il y a beaucoup d'images nantaises, plutôt francaises, qui me viennent dans l'esprit. Les petits détails de quotidien et nos petites betises..

Je me suis déjâ (plus au moins) réintegrée dans la vie slov`ene, c'est pourquoi je communique pas beaucoup avec vous, mais on pourrait dire que voue me manquez toujours. Voila, je l'ai écrit:).

N'hésitez de m'écrire, m^eme si vous allez attendre la réponse pour 1 mois:).
Je vous embrasse!

Pistasha (jsuis pas bouree,hein!?)

P.s.: quelques images de la neige et de la ou j'ai travaillé en décembre..