Praznik zavezovanja zapestnic ali Wrist tying day

Utrinki s štirih različnih slavij v sklopu tradicionalnega Karen praznika zavezovanja zapestnic. Kolikor mi je uspelo razumeti študente in učitelje ter mr. Googla, gre za starodavni običaj, ki so ga stare karenske žene in možje izvajali v časih preden je budizem zajel deželo in so ljudje verjeli izključno v drevesna božanstva (v kar nekateri verjamejo še danes). Ni naključje, da se zapestnice (običajno z nitjo bele barve) zavezuje ravno na vrhuncu deževne dobe, s tem naj bi se namreč zaščitilo mladež. Kliče se duhove preminulih, izgovarja neke vrste zaščito v jeziku etnične skupine in mladim položi v roko riž, bambus, banano in cvetje, po izbiri se jih tudi polije z vodo oz. posuje s hrano. Vmes se odvijajo tradicionalni plesi, glasba in razlaga zgodovine poselitve skupine Karen, ki naj bi prišla na jugozahod Mjanmara iz Rusije ali Mongolije pred davnimi davnimi leti. Nekje na internetu je pisalo, da morajo vsi na dogodku prisotni nositi tradicionalno oblačilo (Karen bluzo, longyi in trak v laseh oz. za ženske tudi karen obleko). Vsi prisotni so povabljeni tudi k tradicionalno obloženi mizi, sodobni dodatek pa je obvezno škljocanje vsega in vsakogar, še najraje v obliki selfijev. 

P.s.: za fotkanje v slabih svetlobnih pogojih bi si morala še kaj prebrat.

Študentje nosijo "darove"-častna naloga.

Sicer nisem najbolje razumela povezave z misicami, ampak so bile na kupu iz vseh pokrajin.

Končno preizkusila lokalno tradicionalno kozmetiko-thanako, ki se jo nanese po sproščujoči masaži z zobno ščetko.

Jedilnica pred enim od samostanov na robu mesta. Pred ceremonijo so vsi udeležnci dobili brezplačen tradicionalni zajtrk (rezance s fižolovo juho-mojingo).

Happy teacher Miša.

Na levi študentje z EGG-ja, ki so v enem od samostanov prinesli sadje, cvetje in vodo.

Nekaj "curryev"-najboljši s tofujem je v ozadju.

Zbralo se je staro in mlado. Brez joka, sitnarjenja in izsiljevanja.

Popoldanski sprehod po Hpa-Anu

Objavljam fotografije izpred skoraj 14 dni, ker vmes ni bilo časa oz. internetna povezava ni bila dovolj močna.

Pismo bralcem

Se mi je zdelo potrebno objasniti naravo in namen objav iz Mjanmara. Kot sem že omenila, sem tu na prostovoljnem delu preko projekta oz. mreže Glen (in pošiljajoče organizacije Zavod Voluntariat, če koga zanima). Blog pišem/opremljam s fotkami predvsem za slovensko govoreče prijatelje in sorodnike. Čeprav se zgodi veliko več kot napišem, mi včasih  zmanjka energije in tudi časa, včasih pa se namesto mene odloči dež in prekine internetno povezavo ali vrže ven elektriko. Rada bi poudarila samo, da življenje tu seveda ni črno-belo, so slabi in dobri dnevi, zabavni in manj zabavni trenutki, način življenja, ki hkrati navdihuje, očara in včasih tudi razočara. Kar vidite in berete so seveda samo drobci, sploh kar se fotografij tiče, predvsem pozitivni in dih jemajoči drobci, za bolj celovito sliko pa bi morda morala objaviti tudi kupe smeti, otroke, ki jih pobirajo in razmere, v katerih delajo obcestni/gradbeni delavci. Pa bi spet pokazala samo eno stran medalje. Skratka, konteksta je vedno več, kot ga uspem prikazati, fotografije pa so posnete predvsem v prostem času (nedelje in včasih tudi kaka sobota), zato so fotke predvsem turistične narave. Sicer učim od ponedeljka do sobote, težko definiram urnik, ker se stalno spreminja. Včasih učim le uro in pol, včasih celoten urnik od 9:00 do 16:30, včasih sama ali pa skupaj z Mišo vodim delavnice, ki trajajo tri ure. Kot že omenjeno, dvakrat na teden učim oz. bolj vodim aktivnosti/igre tudi v enem od loklanih učnih centrov angleščine, ki je povezan z "našo" šolo, občasno pa pomagam tudi v Verandi - centru/cafeju za lokalno mladino. Z idejami, udeležbo na dolgih (in za mojo evropsko vzgojo neplodovitih) sestankih, objavami na Facebooku in Instagramu, pripravljanju letakov za Verando ... Voila, upam, da je slika sedaj bolj jasna :). 

youth day

Čeprav smo se z Mišo in honkonškimi kolegi prostovoljci, ki domujejo nadstropje više precej pozabavali na račun današnje lokalne ceremonije ob mednarodnem dnevu mladine (kritike so seveda letele na možnost odpovedi celotnega dogodka), so nas študentje tokrat res čakali pred hotelom, opremljeni s čeladami in pelerinami in nas dostavili na kraj dogodka pravočasno. Na začetek neskončnih govorov v birmanskem jeziku smo namreč čakali še vsaj eno uro, čas pa smo si krajšali z za vseh petsto udeležencev pripravljenim zajtrkom in klepetom. "Naši" študentje so vsaj dva tedna pridno trenirali pesem, ki jo je posebej za to priložnost sestavil njihov sošolec (fant, ki je kitaro med razpravo o osnovnih potrebah mi za preživetje postavil pred hrano in vodo) in jo danes tudi uspešno odpeli. Med dolgimi govorancami regionalnega ministra in ostalih z izobrazbo in mladino povezanih pomembnežev je bilo nekaj zanimivih plesnih, pevskih in igralskih točk (sodelovalo je namreč več lokalnih šol in centrov za učenje angleščine), žal pa je bil v angleščini le napis na odru. Videli smo vse od tradicionalnih karen plesov in plesov drugih etničnih skupin do moderne mešanice ameriške pop kulture s kitajskimi akcijskimi filmi, indijskim plesom in neko verzijo Romea in Julije. Predstavili so se tudi učenci z druge šole, kjer učim le eno uro na teden, navdušili so s plesno-igrano točko o pomembnosti dreves. Kljub razvlečenosti dogodka smo se dodobra nasmejali in nafotkali, k vzdušju pa je pripomoglo tudi vegetarijansko kosilo za vse prisotne. Bodica: tukajšnja mladina (vred z mano in ostalimi prostovoljci), ki si poleg miru in boljše izobrazbe noro želi tudi boljšega odnosa do okolja, je nudle, zapakirane v stiroporno (?) škatlo v plastični vrečki pojedla s palčkami, zapakiranimi v plastiko in zraven pila vodo iz plastenk, ki jih je bilo na pretek.

Predstavitev EGG (naše šole, na eni izmed fotografij z najine delavnice z Mišo)

Študentje so na dogodku pomagali kot prostovoljci, zvečer pa so tri ure pripravljali dvorano na jutrišnjo slovesnot zavezovanja zapestnic

Neke vrste riževi zavitki.

EGG študentje.

 Ni mi uspelo ujeti imena etnične skupine na sliki.

Predstavitev etnične skupine karen.

Tradicionalni karen ples

Zid želja za prihodnost.

Izvirna maska - drevo.

Učenci z druge šole - učnega centra ylc  

Zgodnje vstajanje

Redko vidim, kako zgleda svet ob 6h zjutraj. Tokrat sem vstala ob 5h, ker naj bi študentje nastopali v bližnji vasi ob regionalnem prazniku zavezovanja zapestnic v prostem prevodu: http://www.drumpublications.org/wrist.php. Z učitelji in kolegom volunterjem smo uro večkrat potrdili. Zataknilo pa se je na dan dogodka, ob 5:30, ko pred hotelom, kjer naju naj bi pobrali študentje z motorji, ni bilo nikogar. Dosegljivi niso bili niti po telefonu, pa sva veselo (kolega iz Honkonga nekoliko manj veselo) pognala pedale in v svežem jutru prevozila mesto skoraj brez hupanja in umikanja vsem kombinacijam motorja in vsaj dveh koles. Prispela sva pred zapahnjena šolska vrata in navdušeno pozdravila študenta v tradicionalnem oblačilu (eno verzijo so naročili prav za to priložnost, žensko različico imam tudi sama), ki je v longyju preskočil ograjo in nama odprl vrata. Skupaj smo ugotovili, da je vaška skupnost nastop naše šole prestavila za 1 uro, kar bi pomenilo, da manjkajo pri pouku. Vse lepo in prav, ampak učitelji niso o tem nikogar obvestili, niti študentov, ki ne živijo v šoli, ampak v mestu. S sovolunterjem sva drug drugega prepričevala, da naju sploh ne moti, da sva spala 5 ur in se potolažila s kratko foto seanso na poti do hotela. Vsekakor se je splačalo vstat s sončnim vzhodom (4 ure kasneje je namreč že deževalo), pa tudi samose in druge ocvrte packarije in sladkarije se na tržnici dobi samo rano zjutraj, zato je bil grenak priokus enega od mnogih neuspelih organizacijskih poskusov sodelavcev vendarle kmalu pozabljen.

Običajna pot v šolo (s kolesom).

Razno

Sobotna delavnica na temo stereotipov. 

Najboljši čapati v mestu.

Tempelj pri samostanu Kau Ka Latt.

Kau Ka Latt.