Lekcija o potrpežljivosti

Sem ena tistih, ki besno začnejo udrihati po tipkovnici, ko Google željene informacije ne servira v sekundi. Ker pa se držim pravila "act as a local", se zadnje tri tedne precej smehljam (včasih mi še vedno uide kakšen bolj ali manj glasen vzdihljaj nestrpnosti). Ko zmanjka eletrike. Ko zgubim internetno povezavo. Ko Google eno stran nalaga deset minut. Ko že spet dobim za zajtrk na toastu jajce, čeprav ga vsakič zavrnem in prosim za marmelado. Ko projektor v šoli crkne vsakič ravno takrat, ko ga želim vključit v svojo uro. Ko se solzim in potim ob raznih "karijih" kljub zatrjevanju, da niso "spicƴ". Ko že desetič odgovorim na isto vprašanje policista/neke vrste administratorja/inšpektorja o svoji izobrazbi in kaj sploh počnem tu. Ko dežuje. Ko petrkat ponovim navodila za skupinsko delo, pa jih še vedno nihče ne razume. Ko prosim za kavo/čaj brez mleka, pa dobim spenjeno mlečno brozgo. Ko več oseb že n-tič odpove/preloži dogovorjeno srečanje/izlet oz. se ne javi. Se nasmehnem, prijazno pokimam in rečem "thank ƴou" tudi namesto pozdrava.

Tu kot vikend bolj ali manj šteje le nedelja. Z obiskom poklicnega frizerja sicer odlašam že nekaj let, vendar me je radovednost nad lokalno učinkovitostjo storitve premagala in sva se z Mišo (tandem partnerko in soudeležnko na projektu) odločili, da s tem opraviva preteklo soboto popoldan. Po tem, ko so naju v salonu za moške (s čistimi ploščicami in klimo) odslovili navkljub zatrjevanju lastnice hotela, da za tujke naredijo izjemo, sva se odpravili v "Lovelƴ Venus". Na vrsti sva bili nemudoma kljub vsem zasedenim stolom, želje pa sva nekako zgestikulirali. Ker s frizuro iz salona običajno nisem zadovoljna, sem bila precej skeptična glede končnega rezultata, vendar je gospa frizerka svoje delo opravila hitro in učinkovito, končni izdelek pa ima po mojem mnenju tudi estetski moment. In to za 1000 K (1$ po zadnji vrednosti tečaja znese 1186 K). Sobota je bila poleg triurne delavnice tudi gurmansko obarvana-odkrili sva korejsko restavracijo nedaleč stran od šole, kjer učiva, popoldan sva preživeli v lokalu edinega komercialnega centra v zahodnjaškem smislu ob avokadovem soku (čeprav ni sezona) in ga zaključili z izvrstnim polnjenim čapatijem v razdrapani indijski restavraciji.

Ko sva mislili, da se nama je ob lovu na prijatelje in nova poznanstva končno nasmehnila sreča, ko naju je učitelj angleščine povabil na izlet na Mt Zwe-Kabin in sva preklicali izlet do jam in slapov s študenti in honkonškimi prostovoljci v nekem drugem učnem centru, je bil vzpon zaradi slabega stanja poti seveda preklican. Na najin predlog o spremembi destinacije pa sva dobili odgovor, da je gospodič že naročen pri frizerju. Nekaj sončnih ur se vendarle splača pokoristit za novo frizuro (sicer ti jo dež uniči isto sekundo, ko stopiš iz salona). Pa sva se odločili, da se na lastno pest odpraviva do samostana na skali v bližini- Kƴaku khalat (fonetično zveni kot "chocolate")s tuk tuk-om, potem pa peš nadaljujeva do Lombini gardens-vrste Budinih kipov. Po treh kilometrih hoje po soncu in ob cesti, sva bili vsega skupaj že precej siti, pa sva začeli razpravljati, kje bova kosili tokrat. Načrte nama je prekrižal domnevno pijani voznik motorja, ki se je nekako zakadil med naju ter se zaletel v Mišo. Na srečo v nesreči, se je to zgodilo pred obcestno trgovino, kjer so na pomoč priskočile prijazne lastnice, kmalu pa je ustavil tudi avto nizozemskih turistov in skupina študentov s hongkonško učiteljico (z njimi naj bi šli po originalnem načrtu k slapovom). Predvsem na pobudo ene od članic nizozmeskega tima, je Miša za prvo silo oskrbljena pričakala reševalce, jaz pa sem po telefonu prepričevala šefico, da stvar zgleda precej nujna in da moramo v bolnico.  Popis bolnišnične izkušnje bi si morda zaslužil vsaj kratko novelo, v grobem pa je zgledalo takole: rešilec nas je dostavil v neke vrste lokalno bolnico oz. zdravstveni dom, kjer niso ravno vedeli, kaj bi počeli s poškodovanko. Ker jo je bolela glava, je bila omotična in je imela na zadnjem delu glave precej veliko buško, smo se odločili za nadaljevanje poti v "glavno", mestno bolnico v Hpa-Anu, čeprav smo vedeli, da to vključuje vpletanje policije, mnogo nesmiselnih vprašanj in kazanje pasuša vsakemu, ki ima pet minut časa. Ker tujci ("english" kot nam pravijo domačini ne glede na poreklo) v bolnico ne zaidejo ravno vsak dan, sploh pa niso udeleženi v prometni nesreči, se je v bolniški sobi nabralo vsakovrstnih radovednežev. Ljudje s policije in petsto različnih uradov so hodili noter in ven, postavljali ista vprašanja, zrli v bolnico, mene zasliševali glede viz in najinih namenov , o tem prevprašali še ravnateljico šole-šefico in ta postopek ponavljali do enajste ure zvečer. Z nasmehom in večnim "thank ƴou". Ravnateljca je imela prav, ko je rekla, da v bolnici ugotoviš, kdo je tvoj prijatelj. Z nama je preživela celo popoldne, na klice s policije pa je odgovarjala do 11h zvečer. Lastnica hotela naju je z možem obiskala dvakrat, nama prinesla vse potrebno in seveda tudi večerjo, še dvakrat pa je poslala dva zaposlena (tudi ob 7h zjutraj s samosami za zajtrk). Samo na kratko bi rekla, da je boljše, da se človek v Mjanmaru ne poškoduje, vsaj ne do te mere, da bi potreboval bolnišnično oskrbo. Obloženi s šopi banan, plastenkami vode in vrečkami sladkarij, sva se danes vrnili v hotel. Miša bo teden dni zaradi udarca v glavo preležala v sobi, mene pa čaka učenje. Zaenkrat vse kaže dobro, bolnišnična izkušnja pa bo nekoč le bizarna zgodba za vnuke.

(8.8.2016)