Redko vidim, kako zgleda svet ob 6h zjutraj. Tokrat sem vstala ob 5h, ker naj bi študentje nastopali v bližnji vasi ob regionalnem prazniku zavezovanja zapestnic v prostem prevodu: http://www.drumpublications.org/wrist.php. Z učitelji in kolegom volunterjem smo uro večkrat potrdili. Zataknilo pa se je na dan dogodka, ob 5:30, ko pred hotelom, kjer naju naj bi pobrali študentje z motorji, ni bilo nikogar. Dosegljivi niso bili niti po telefonu, pa sva veselo (kolega iz Honkonga nekoliko manj veselo) pognala pedale in v svežem jutru prevozila mesto skoraj brez hupanja in umikanja vsem kombinacijam motorja in vsaj dveh koles. Prispela sva pred zapahnjena šolska vrata in navdušeno pozdravila študenta v tradicionalnem oblačilu (eno verzijo so naročili prav za to priložnost, žensko različico imam tudi sama), ki je v longyju preskočil ograjo in nama odprl vrata. Skupaj smo ugotovili, da je vaška skupnost nastop naše šole prestavila za 1 uro, kar bi pomenilo, da manjkajo pri pouku. Vse lepo in prav, ampak učitelji niso o tem nikogar obvestili, niti študentov, ki ne živijo v šoli, ampak v mestu. S sovolunterjem sva drug drugega prepričevala, da naju sploh ne moti, da sva spala 5 ur in se potolažila s kratko foto seanso na poti do hotela. Vsekakor se je splačalo vstat s sončnim vzhodom (4 ure kasneje je namreč že deževalo), pa tudi samose in druge ocvrte packarije in sladkarije se na tržnici dobi samo rano zjutraj, zato je bil grenak priokus enega od mnogih neuspelih organizacijskih poskusov sodelavcev vendarle kmalu pozabljen.
Običajna pot v šolo (s kolesom).
No comments:
Post a Comment